Uporaba epdm gume

epdm guma

Guma je splošen izraz za marsikatero umetno snov, ki izkazuje elastične, a hkrati čvrste mehanske lastnosti. V kemijskem pogledu pa so gume skupina polimerov, ki imajo glavno verigo podobno tisti iz naravne kavčukove gume. Gume tudi spadajo v skupino termosetov (v nasprotju s termoplasti); ta skupina polimerov se pri proizvodnji nepovratno strdi in se je kasneje ne da več preoblikovati s pomočjo toplote. Z vidika proizvodnje so tako gume, kot je epdm guma, bolj zahtevne za proizvodnjo kot pa termoplasti, kamor spada polietilen in druge bolj pogosto uporabljane plastične mase. Zaradi svojih lastnosti so umetne (pa tudi nekatere naravne) gume zelo pogosto uporabljene.

Že prva množična uporaba gume kot material za izdelavo napihljivih zračnic in gumijastih plaščev pri kolesih in avtomobilih je pomenila pravo revolucijo in povzročila neverjeten razmah raziskovanja novih oblik gum. Prve gume so bile na bazi kavčukove smole, vulkanizirane z žveplom. Žveplo povzroči, da se dolge verige polimerov med seboj povežejo z mostički, s tem pa da materialu trdnost in obstojnost, kljub temu pa guma ostane elastična. Sčasoma so se pojavile še druge vrste gum, po večini sintetično pripravljene. Te gume odlikujejo nekoliko različne lastnosti: nekatere so odporne na vodo, druge bolj na nepolarna topila, kot je bencin, spet tretje na kisline in baze. Nekatere so bolj primerne za shranjevanje živil, druge pa na primer za tesnenje ali dolgotrajno zaščito pred vremenskimi vplivi.

Epdm guma je le ena od teh novih, sintetičnih gum. Bolj kot termoplasti se uporablja za predele, kjer je potrebna tudi toplotna odpornost. Glavna odlika epdm gume je vsekakor obstojnost na vremenske vplive in dobro tesnenje. Epdm guma tako izredno dobro prenaša vročino, mraz, povišano koncentracijo ozona v zraku in vodo oziroma vlago. Njena šibka točka so nepolarna topila, kot je bencin. Zaradi takšnih lastnosti se epdm guma uporablja večinoma kot tesnila za avtomobilska vrata in hidroizolacijo stavb in streh na njih.